Alem Korkut: Telo / Corpus

Formalno bi lahko nova Korkutova dela opredelili kot kiparske risbe geometrijskih figur ali kot okostja oziroma obrise geometrijskih teles (najpogosteje kock), katerih stranice in robovi se rahlo upogibajo pod lastno obremenitvijo, kot da bi se počasi topili. Avtor za izdelavo teh likov v celoti uporablja ustrezne materiale – poliuretan in epoksid, ki sta podvržena toplotnim in drugim fizikalnim spremembam, s čimer nevsiljivo poudari omenjeno fizično dejanje, ki je potencirana tudi z velikimi formati kipov. Korkut s tem postopkom od anorganske, geometrijske oblike, postopoma prehaja v morfologijo organskega, pri čemer ostaja zvest lastnemu kiparskemu eksperimentiranju ter hkrati svojstveno namiguje na ikonografijo znanstvene fantastike oziroma medij filma in stripa. Novi Alemovi kipi so, poleg tega da kažejo na minljivost in krhkost življenja, hkrati tudi avtorjeva apokaliptična vizija prihodnosti, saj ti predmeti kot tudi nekatera prejšnja Korkutova dela opozarjajo na ekološke probleme sodobnega človeštva oziroma izražajo dvom ne le v preživetje bioloških posameznikov, temveč tudi v obstoj humanističnih pridobitev in etičnih vrednot človeštva. Propad in minevanje telesa sta Alemov alegorični prikaz sodobnega duhovnega stanja, čeravno avtor dopušča možnost boljše prihodnosti. Dvanajst kipov, umeščenih v nekdanjo kostanjeviško cerkev, v tem monumentalnem, čistem in preprostem, pa vendar duhovno vzvišenem gotskem prostoru, spominja na dvanajst apostolov, ki jim je kljub človeški šibkosti, ranljivosti, dvomom, osebnim strahovom in splošni družbeni represiji uspelo ohraniti in ustvariti novo duhovno moč.

Besedilo: Mladen Lučić
Foto: Mladen Ercergović